quarta-feira, 16 de novembro de 2011

Posso ir com ele amanhã - Ali lahko jutri pridem z njim

Um cão velho e com olhar cansado andava pela rua e entrou no meu jardim. 
Eu pude ver, pela coleira e pelo brilho do seu pêlo, que era bem alimentado e bem cuidado.


Ele aproximou-se calmamente de mim e devo ter-lhe dado confiança. Então seguiu-me e entrou 
em minha casa. Passou pela sala, entrou no corredor, deitou-se num cantinho e dormiu.


Uma hora depois foi para a porta e eu deixei-o sair. 


No dia seguinte voltou. Fez-me uma festinha no jardim, entrou em minha casa e novamente dormiu 
cerca de uma hora no cantinho do corredor. Isso repetiu-se por várias semanas. 


Curioso, coloquei um bilhete na sua coleira: "Gostaria de saber quem é o dono deste 
lindo e amável animal, e perguntar se sabe que ele vem até minha casa todas as tardes 
para dormir uma soneca."


No dia seguinte ele chegou para a sua habitual soneca, com um outro bilhete na coleira: 
"Ele mora numa casa com 6 crianças, 2 das quais têm menos de 3 anos - provavelmente 
ele está tentando descansar um pouco.
Posso ir com ele amanhã???"



Star pes z utrujenim pogledom se je potepal po cesti in vstopil na moj vrt. Po ovratnici in lesku 
njegove dlake sem videl, da je pes dobro nahranjen in negovan.


Mirno se mi je približal in se se pustil pobožati. Nato mi je sledil v hišo. Šel je preko sobe na hodnik, 
se ulegel v kot in zaspal.


Čez eno uro je šel k vratom in jaz sem ga pustil oditi.


Naslednji dan se je vrnil. Malo se je poigral na vrtu, šel v mojo hišo in ponovno odspal kakšno uro 
v kotu na hodniku. To se je ponavljalo nekaj tednov.


Radoveden sem na njegov ovratnik pripel list papirja: “Rad bi vedel, kdo je gospodar te lepe in ljubke 
živali in bi vprašal, če ve, da pride vsako popoldne k meni prespat za kakšno urico.”


Naslednji dan pride pes na njegov običajni popoldanski spanec z listom papirja na ovratnici: “Živi v hiši s 6 otroci, 2 od njoh sta mlajša od 3 let – verjetno se hoče malce odpočiti. 
Ali lahko jutri pridem z njim???”


[Do Fernando Reis Lima]

Sem comentários:

Enviar um comentário